Na kaj bi morali biti starši in stari starši pozorni pri prehrani. V prvi vrsti, da so zgled in vzor svojim otrokom. Če starši niso prehransko razvajeni, tudi otroci ne bodo. Če vsaj kdaj pa kdaj doma zadiši po dobri domači hrani, je to za otroke največja dota.
Kjer pri prehrani vzgaja tudi oče, je več uspehov. Otroci so bolj ješči, bolj delovni, rajši pomagajo pri kuhanju in pospravljanju, manj so razvajeni, imajo več apetita in bolj so zdravi. Tudi enotna vzgoja staršev in starih staršev še zelo, zelo pomebna. Prav tu se dogajajo napake. Starši zahtevajo, da babice in dedki kuhajo zdravo, domačo hrano, da otrokom ne dajejo slaščic in čokolade ampak sveže ali suho sadje. Da otrokom dajo vodo za žejo in ne čajev ali kar je še huje umetnih napitkov. Da jih ne strežejo in ne razvajajo ampak, da jih naučijo delat, kuhat na primer. Da jim ne dajejo denarja kar tako ampak si ga morajo vnuki zaslužiti. Pomoč na vrtu ali v kuhinji je delovna terapija. Uspehi bodo samo, če imajo otroci delovne navade, takoj ko jih dobimo v varstvo morajo spoznati naš hišni red. V moji hiši ni jela brez dela, reče dedek in babica ga mora poslušat. Mnoge babice so dobesedno zasvojene z vnuki in dedka ne pustijo, da bi kaj zaukazal -vzgajal. Odlašanje, da bodo delali ko bodo morali je največja napaka. Vsak zamujen dan se nikoli ne vrne.
Zadeve so tudi obratne. Stari starši izkustveno bolje vedo, kako je treba začeti otroke vzgajati, da bodo nekoč
SAMOSTOJNI, da bodo znali živeti in PREŽIVETI, da bodo bolj samozavestni. Oni vedo, kako otroke pripraviti, da pomagajo: na vrtu, pri pripravi kosila, da pojedo kar je skuhano, pomagajo pri pomivanju, kako pametno in zdravo kupujemo, shranjujemo, … Na izkušnjah in preizkušnjah iz prakse se vnuki naučijo varčevati s hrano in z denarjem, naučijo se zahvaliti in naučijo se tistih drobnih znanj, ki niso napisana v nobeni knjigi. Izkušnje, ki jih ljudje pokažejo ali povedo v živo, iz prve roke, se skupaj s prakso na terenu primejo in zakoreninijo. Stari pregovor se glasi: ” V knjigi piše ampak Ti vprašaj živega človeka”. Žal mladi starši ne razumejo odločnih prijemov pri vzgoji mladega človeka. Ker vzgoja ni enotna, so otroci zmedeni in kasneje očitajo, zakaj sem razvajen, zakaj sem brez delovnih navad, zakaj sem len, izbirčen, zakaj sem bolan, zakajev je lahko veliko. Po toči zvoniti je prepozno.
ZMOTE v današnjem načinu prehranjevanja in zakaj je pomebno, da so starši, babice in dedki ozaveščeni? Po moje je največja zmota to, da ljudje mislijo, da se doma ne splača kuhati. To prepričanje se je zelo razširilo, da je postalo prehranjevanje zunaj oz. pogrevanje že kuhane hrane stil modernega življenja. Tudi izobraženi ljudje se ne zavedajo hudih posledic takega načina prehranjevanja sebe in družinskih članov. Jaz zase vem, da je moje telo dragocenost, za katero moram zelo skrbeti. Mogoče sem takega prepričanja zato, ker sem tako vzgojena in od tega ne odstopan. Ko mi je pred 40 leti prijateljica iz Amerike pisala, da je pri njih zamrznjena industrijsko že pripravljnena hrana samo za neuke in za velike reveže, sem se trdno odločila, da bom jedla samo tisto, kar si bom sama skuhala. Da bom svojim in drugim otrokom dajala le najboljše. V vseh teh letih sem odločena, da po svojih močeh in sposobnostih
OZAVEŠČAM starše, stare starše, otroke in mlade o pomenu kuhanja doma, govorim in močno poudarjam, da za otroke kuhamo po otroško – brez alkohola, čokolade, brez idustrijsko predelane hrane, ….otrokom kuhamo jedi iz svežih živil, to je najbolj pomebno za zdravo rast in razvoj. Starši se morajo zavedati, da se za otroke kuha drugače kot za odrasle. Tudi v šolah in vrtcih pogrešam tak pristop. Še vedno se piše in govori samo o receptih in načinih kuhanja samo za odrasle. Otrok pa kot da ni. Prav žalosti me, ker na otroke pozabijo. Menim, da je prav NEZNANJE KUHANJA pri nas največji problem. Ozaveščenost ni samo kaj je zdravo. Treba je znati tudi pridelati, kaj in koliko kupiti, kako shranjevati živila, kako kuhati, da bo iz zdravega živila nastala zdrava ( in ne zažgana) jed, koliko skuhati, v kateri posodi, pa nekaj o trajanju živil in še in še. Neznanje dela revščino in bolezni. Zato pa obstajajo knjige iz katerih veliko izvemo, če le hočemo. Marsikateri starši se zavedajo, da je slabo nahranjeno telo nemočno “švoh” in da je stres le posledica slabe hrane. Izgovarjajo se, da ni časa kuhati doma. To ni res. Dokler iščejo parkirni prostor in nato čakajo še na blagajni, bi doma že skuhali preprosto, poceni in zdravo jed. Vedeti morajo, da tako stanje nima dobre prihodnosti in da je treba ukrepati TAKOJ. Če bi znali kuhati, bi razdelili delo, nekaj pripravili že prvi dan in naredili v hiši red. Če ga ne zna narediti mama, naj ga naredi oče in mama naj mu pomaga. Starši in učitelji otroke obsojajo, kakšni da so. Industrijska hrana in pijača, z aditivi in konzervansi povzroča, da imajo težave s črevesjem, da so agresivni, nemirni, nesrečni, manj veseli in zadovoljni kot bi lahko bili, če bi jedli dobro domačo hrano, pili vodo, slaščice zamenjali za sadje in tudi sami kaj skuhali. Veliko se piše in govori o bralni nepismenosti. O prehranski pa žal skoraj nič. Industrija si pa mane roke na račun otrok in neukih staršev.
Otroke in mladostnike moramo naučiti kuhati doma, na hladen začetek – nikdar ne segrevaj olja v naprej! To je tudi naloga babic in dedkov, saj mnogi mladi starši ne poznajo več kako kaj posejati, pridelati, ne poznajo in ne cenijo starih jedi, ki so narod ohranile pri življenju, zdravju in dobrem umu.
ZA PRAVICE OTROK IN MLADOSTNIKOV SE MORAMO BORITI MI ODRASLI, oni nimajo ne moči ne znanja, da bi se smeli boriti za svoje pravice. Boriti se moramo za njihovo osebnost, za njihovo pravico do zdravega otroštva. Industrija in farmacija si seveda želita imeti čimveč neizobraženih ljudi. To vodi v pogubo, v neozdravljive bolezni duše in telesa. Otroci niso hibridi. Vsi vemo, da zdravo drevo raste v zdravi zemlji zaliti z zdravo vodo. Znanje in veselje do kuhanja doma je rešitev za marsikatero družino in njen družinski proračun, za preživetje z manj traum in strahu kaj bomo dali v lonec in kaj na mizo. “NAŠA MIZA JE NAŠ DOM. V vsakem domu čaka družinska sreča, le poiskati jo moramo in skupaj negovati, tudi s skupnim kosilom, pa čeprav preprostim.
KUHAJMO ENOSTAVNO – KUHAJMO ZDRAVO IN VARNO. Ko so še otroci pri hiši kuhamo po otroško. Otroci imajo radi preproste jedi. To pomeni skuhamo na vodi ali mleku. Ne cvremo, ne pražimo in ne žarimo, ne začinjamo z tujimi ostrimi začimbami, v hrano ne dodajamo alkohola. Čeprav nas industrija in njeni kuharji prepričujejo, da so najbolj važne začimbe. Ja naš svež ali posušen majaron, košček lovorja ali vejica rožmarina, te začimbe rastejo pri nas. Niso agresivne zaradi plantažnih škropiv in škodljivih dodatkov. Otroci želijo čiste okuse jedi. Kuhanje za otroke se zelo razlikuje od kuhanja za odrasle. Žal mnogi tega nočejo priznati. Včasih, ko so vsi jedli iz ene sklede in ni bilo globalizcije in tujih receptov se hrana ni kuhala posebej za otroke in posebej za odrasle. Alkohola nismo dodajali v hrano, čokolade ni bilo ali le enkrat na leto za božič. V sedanjem času, ko so tuji recepti preplavili svet pa je NUJNO otrokom kuhati drugače kot za odrasle. Otroci si ne znajo in ne morejo sami pomagati.
Zakaj otroci ne marajo te ali one zdrave hrane?
1. Kuha se v prvi vrsti po željah odraslih. Preveč je živil, ki ne rastejo pri nas. Tudi načini kuhanja so neprimerni. Otroci ne marajo goste, suhe, začinjene in zapečene hrane.
2. Zelenjava je največkrat preveč kuhana, zmiksana, kar jedem spremeni okus, vonj in barvo. Če to opazimo, jed ni užitna in je ne smemo dati otrokom Zato proč s paličnimi mešalniki in mikserji vseh vrst. Če je potrebno, jed potlačimo z leseno tlačilko ali z vilicami na krožniku.
3. Otrokom beremo pravljice, igrajo se z igračkami, pri prehrani pa morajo biti odrasli. Za majhne otroke je velika ovira že to, da so krožniki, pribor, kozarci preveliki. Otroci imajo radi lonček ali kozičko na pikice, majhno skodelico z ročajem. Prevelike so tudi porcije jedi, ker jim hrano odmerjamo odrasli. Tudi stoli, kjer sedijo so včasih vzrok, da nočejo jesti.
4. Otroci premalo pomagajo pri obredu kosila ali večerje.
5. Otroci v povprečju pojedo premalo stročnic in žitaric, n.pr. fižola, leče ali kaše, polente. Industrijsko predelane žitarice in stročnice niso enako zdrave kot, če jedi skuhami sami iz osnovnega živila. Pa še drage so. Instant hrano, to so jedi za hitro pripravo ne smemo nikdar pogrevati.
6. Zamrznjena hrana ni zdrava hrana za otroke, zato jo odločno odsvetujem. Mnogi starši so skrinje izklopili in starim staršem prepovedali, da njihovim otrokom dajejo jedi iz zamrznjenih živil.
7. Zakaj mora biti solata narejena – zabeljena. Marsikateri otrok bi solato pojedel, če bi bila nenarejena. Le kdo si je izmislil, da moramo vsi jesti zabeljeno solato?
8. Mleko, mlečni izdelki brez dodanih barvil … in mlečne močnate jedi so hrana za otroke. Alpsko mleko ni za otroke!
9. Margarina in različna tuja olja niso za otroško prehrano! Te maščobe nadomestimo z maslom ali oljčnim oljem. Smetane ne dodajajmo v hrano, razen v redkih izjemah. Veliko otrok ima visok holesterol tudi zaradi tega, ker starši in stari starši preveč kuhajo s smetano.
10. Otrokom dajmo manj mesa. Nadomestimo ga s fižolom – polpetke, v omaki, leče, graha. Ko so stročnice sveže jemo sveže, potem pa suhe. Najprej jih namočimo, nato skuhamo in vrelo napolnemo v kozarčke, zapremo, ohladimo in damo v hladilnik za nekaj dni. Tako je fižol vedno pri roki. To je moj dober nasvet za zdravo družinsko prehranjevanje – brez skrinje.
Napisala: Emilija Pavlič, avtorica knjige Mamica, nauči me kuhati in Za otroke kuhajmo zdravo
www.emilijapavlic.si
e-naslov: info@emilijapavlic.si
