PUSTU
(Franci Lakovič)
Pust debeli, pust norčavi,
kmalu pridi na obisk,
naj se sliši po dobravi
tvojih šem veseli vrisk.
Pa klobase nam prinesi,
tri košare krvavic,
mastne krofe brž zamesi,
medenjake, kup potic!
Pa še tole, pust norčavi:
Ker že tak si veseljak,
v smeh vse kisle jokce spravi,
dobre volje naj bo vsak!
SNEŽAK
(Marta Zore)
Položimo na tla kepo snega, in glejte: snežak že noge ima.
Še trebuh in glavo, pa nos in oči in že se snežak veselo smeji.
Pokuka še sonce izza oblaka,
s toplimi žarki poboža snežaka.
Snežak se prestraši, močno zakriči: o sončece ljubo, to me boli!
Hitro se sonček skrije za oblak,
žarkov boji se snežni junak.
Če se ga sonce prijazno dotika,
ostane od njega le – luža velika.
ZIMSKO VESELJE (Lenčka Kupper)
V beli plašč odet je svet.
Zimsko veselje, zimsko veselje.
Vlada mraz in sneg in led.
pred hišo stojijo,
smučke že z Janezom
po bregu drsijo.
Rdeča lička, mrzel nos.
Zimsko veselje, zimsko veselje.
Na drevesu črn kos.
SNEŽINKE
(Anja Štefan)
Čisto čisto tiho
stopajo copatki.
Gazijo po snegu
trije majhni škratki.
Domek je še daleč,
zebe jih v ušesa,
huda teta zima
nanje sneg potresa.
Prvi se zmrduje:
”Sneg je huda reč!”
Drugi obupuje:
”Kje je naša peč?”
Tretji ne posluša,
v žep lovi snežinke
rad bi si najlepšo
shranil med spominke.
MARMELADA (Anja Štefan)
Tri sladke, mehke hruškice,
tri hruškice dišeče,
je jež povezal v culico
in zdaj domov jo vleče.
Čez kamenčke, čez vejice
in čez bodičje mlado:
doma razveže culico
in najde – marmelado.
ČEBELICA (JANEZ BITENC)
OD CVETA DO CVETA ČEBELICA
LETA IN V ČAŠICAH SLADKIH NABIRA SI MED.
PO TEM PA SE ZALI MARJETKI ZA-
HVALI IN REČE VESELO: “TAKOJ PRIDEM SPET!”
“LE PRIDI ČEBELCA,” DE CVETKA MAR-
JETKA, “SAJ MEDA JE SLADKEGA POLN MOJ CVET.”
