MOJ OČKA IMA KONJIČKA DVA
(LJUDSKA)
Moj očka ima konjička dva,
oba sta lepa bela šimeljna.
Hojlarilarom, hojlarilarom,
hojlarila, rila, rilarom.
Za enega jaz prosil bom,
da drevi v vas pojezdil bom.
Hojlarilarom, hojlarilarom,
hojlarila, rila, rilarom. Čez tri gore, čez tri dole,
čez tri zelene-lene travnike.
Hojlarilarom, hojlarilarom,
hojlarila, rila, rilarom.
BUČA
Joj, kako velika buča zrastla je na njivi.
Iz nje strašilo naredimo,
to bo zanimivo.
Tralala tralala,
tralalalalalala.
Tralala tralala,
tralalalala.
Usta, nos, oči velike
mora še imeti,
notri pa veliko svečo,
ki ponoči sveti.
Tralala, tralala,
tralalalalalala.
Tralala, tralala,
tralalalala.
JESENSKA
(Anja Štefan)
Za deveto belo hiško
mišek pleše s svojo miško.
Na devetem od dreves
polh pripravlja se na ples.
Za deveto sivo skalo
par lisic je zaplesalo.
Pa še ježek se odloči
on zapleše v svoji koči.
Se prestopa sem in tja,
žir in hruškice grizlja
in mrmra lepo rejen:
»Res prelepa je jesen!«
JAZ SEM JEŽ
Jaz sem jež, ti pa ne,
jaz pa bodem, ti pa ne,
vsak se me boji prijeti —
tebe pa nobeden!
Jaz sem jež, ti pa ne,
nosim hruško, ti pa ne,
ti bi mi jo hotel vzeti,
pa je nisi vreden!
No, saj sam predobro veš,
kaj bi dal, da bi bil jež,
da lahko bi v klobčič zvit
po bregu se kotalil;
no, saj sam predobro veš,
kaj bi dal, da bi bil jež,
da bi s hruško se na hrbtu
vsakomur pohvalil:
Jaz sem jež, ti pa ne,
imam bodice, ti pa ne,
vsak te pes lahko pograbi,
mene pa nobeden!
Jaz sem jež, ti pa ne,
jaz sem važič, ti pa ne,
tebe vsak takoj pozabi,
mene pa nobeden!
TIŠINA
Tišina pripluje tiho z neba,
Skupaj z nami sede na tla,
tišina sem jaz, tišina si ti,
sklenimo zdaj roke,
zaprimo oči.
